Davek na dodano vrednost in vstopni davek – Uvod

Kaj je zavezano davku na dodano vrednost?

V skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost so davku na dodano vrednost podvrženi naslednji dogodki:

• Dobave in druge storitve, ki jih podjetnik proti plačilu v okviru svojega podjetja izvaja znotraj države (gl. primer).
• Lastna poraba (npr. podjetnik vzame blago za lastne potrebe).
• Uvoz blaga z območja tretjih držav (npr. podjetnik uvaža tekstil iz Azije, za kar je potrebno plačilo uvoznega davka).
• Uvoz blaga iz območja Evropske unije (npr. podjetnik uvaža tržno blago iz Nemčije, za kar je potrebno plačati davek na dobiček).

Primer:
Veletrgovec s tekstilom A proda blago v vrednosti 2.000 EUR maloprodajnemu trgovcu s tekstilom B. V računu mora zaračunati 20 % davek na dodano vrednost in zato znaša račun 2.400 EUR, pri čemer 400 EUR odvede davčni upravi kot dolg davka na dodano vrednost.

Davek na dodano vrednost se zadrži na vsaki gospodarski stopnji (npr. pri proizvajalcu, pri izdelovalcu, pri veletrgovcu, pri trgovcu na drobno), zaradi odbitka vstopnega davka na dodano vrednost znotraj verige podjetnikov ne predstavlja stroškovnega dejavnika, temveč se obravnava kot »neprekinjena postavka«.

Odbitek vstopnega davka na dodano vrednost

Vstopni davek na dodano vrednost predstavlja zneske davka na dodano vrednost, ki jih nek drug podjetnik na računu prikaže ločeno.

Primer:
Maloprodajni trgovec B lahko dobi 20 % davek na dodano vrednost (400,00 EUR), ki mu ga je A v računu zaračunal, nazaj od davčne uprave kot vstopni davek na dodano vrednost.

Praktična izvedba

Podjetnik najprej na podlagi svojih dobav in storitev izračuna svoj celotni davek na dodano vrednost, ki jih je v nekem določenem časovnem obdobju (po navadi v enem koledarskem mesecu) opravil za svoje stranke. Od te vsote se nato odbije vstopni davek na dodano vrednost, ki je v tem časovnem obdobju nastal. Rezultat predstavlja plačilno breme davka na dodano vrednost, v primeru presežka vstopnega davka na dodano vrednost pa dobropis.

Predpogoji za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost

• Dobave ali storitve, ki so na računu navedene, so morale biti za podjetje izvedene. To je tedaj, ko pride do vsaj 10 % podjetniške uporabe. Glede morebitne zasebne uporabe pripada ustrezno razmerje obdavčljive lastne porabe.
• Dobava ali druga storitev mora biti že izvedena.
• Račun mora biti predložen. (Plačilo računa je pri dejanski obdavčitvi predpogoj za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost!)
• Račun mora ustrezati zakonskim zahtevam. Če manjkajo zakonske značilnosti ali so le-te pomanjkljive, vodi to do izgube odbitka vstopnega davka na dodano vrednost.
• ID št. za DDV ponudnika storitev mora biti veljavna. Opraviti je treba preverjanje veljavnosti 2. stopnja na spletni strani »Finanz«.
• Predmetne dobave in storitve morajo biti uporabljene za izvedbo obdavčljivih prihodkov ali prihodkov, ki so dejansko oproščeni plačila davka (npr. za izvozne dobave ali dobave znotraj skupnosti, mednarodne prevoze blaga).
• Napačno prikazan davek na dodano vrednost ne pomeni upravičenosti do odbitka vstopnega davka (npr. prikazan DDV, čeprav je bil davčni dolg prenesen)

Kdaj nastane dolg davka na dodano vrednost?

Podjetniki, ki niso prekoračili knjigovodske meje, plačajo davek načeloma šele po prejetih plačilih. To pomeni, da dolg davka na dodano vrednost nastane šele po izteku tistega meseca, v katerem je bilo plačilo prejeto.

Prednost tako imenovane dejanske obdavčitve je v tem, da davka na dodano vrednost za terjatve ni potrebno plačati.

Podjetniki, ki so zavezani vodenju knjig, morajo po dogovorjenih plačilih obvezno plačati davek. Dolg davka na dodano vrednost v tem primeru nastane z iztekom koledarskega meseca, v katerem je bila dobava ali druga storitev izvedena,  čas prejema plačila je pri tem nepomemben (izjema: predplačila).

Pozor:
Če račun ni izdan istega meseca, temveč kasneje, nastane davčni dolg z iztekom meseca, ki sledi mesecu dobave ali storitve. Pri tako imenovani idealni obdavčitvi je torej potrebno plačati davek na dodano vrednost iz terjatev.

Prehod davčnega dolga

V določenih primerih davka ne dolguje izvajalec storitve, temveč davčni dolg preide na prejemnika storitve. To se zgodi zlasti pri gradbenih storitvah, na področju sekundarnih surovin, pri dobavi mobilnih radijskih naprav, pri integriranih vezjih, računalniških igrah, prenosnikih, nekaterih kovinskih izdelkih, pri dobavi prenosnikov in podobno. Poleg tega pride do prehoda davčnega dolga, ko je izvajalec storitve tuje podjetje, ki nima obratovalnice v Avstriji. Več o tem v ustreznih pisnih navodilih.

Davčne stopnje

• Običajna davčna stopnja 20 %
• Znižana davčna stopnja 0 %, 10 % in 13 %

Znižana davčna stopnja velja med drugim za živila, knjige, prevoz oseb, nastanitev. Več o tem si lahko preberete v informacijskem listu „Najpomembnejši primeri uporabe za znižano davčno stopnjo“.

Oprostitev plačila davka

Razlikujemo:

• Prave oprostitve, pri katerih so prihodki od prometa oproščeni davka na dodano vrednost, pravica do odbitka vstopnega davka pa ostane. Najpomembnejši primer uporabe je izvoz v tretje države.
• Neprave oprostitve, pri katerih se davek na dodano vrednost zaračuna in vstopnih davkov, ki so s tem v povezavi, ni mogoče uveljavljati. Primeri: mali podjetniki, zavarovalnice, zavarovalniški zastopniki, najemnine poslovnih prostorov itd.

Stand: 01.02.2024